Od leta 1840, ko so Francozi naredili prvo embalažo cevi za barvo s kositrom, so se med prvo svetovno vojno pojavile svinčene cevi, prevlečene s kositrom, leta 1948 pa so se pojavile aluminijaste cevi. Mehke kovine, ki so se v preteklosti uporabljale v tradicionalni embalaži cevi, kot so kositer, svinec , aluminij itd., imajo pomanjkljivosti, da so odporni proti koroziji in težki. V zadnjem času so ga postopoma nadomestile plastične cevi. Leta 1950 so v Švici izumili plastične cevi iz LDPE. Zaradi šibke protiprepustnosti cevi iz ene plastike niso primerne za vsebino embalaže, ki zahteva dobro zrakotesnost.
Sredi -1960ih let prejšnjega stoletja so se v svetu pojavile kompozitne cevi iz različnih materialov. Kompozitne cevi združujejo prednosti kovine in plastike z dobrimi pregradnimi lastnostmi, odpornostjo proti koroziji in odpornosti proti zlomu. So tudi poceni in estetsko prijetni, zaradi česar so zelo priljubljeni. Kitajska razvija plastične kompozitne cevi od leta 1972, v zadnjih 30 letih pa se je hitro razvila in uvedla številne proizvodne linije plastičnih kompozitnih cevi. Trenutno Združene države Amerike porabijo 10 plastičnih kompozitnih cevi na osebo, medtem ko Evropa porabi 12 cevi na osebo. Leta 1983 je enajst tovarn zobne paste in kozmetike na Kitajskem uporabljalo plastično embalažo za cevi. Trenutno letna proizvodna zmogljivost Kitajske dosega 1,5 milijarde kompozitnih cevi.
Kompozitne cevi so se začele uporabljati za prenos industrijskih tekočin v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, s čimer so presegle omejitve preteklosti in postale vse bolj razširjene.
